V instalaciji Maruše Šuštar umetnost zaščiti življenje s svojo izbiro za estetsko, vendar pa to življenje pravzaprav ni veliko vredno in je – in naj ob tem malce zazebe – podobno vašemu. Piščanec in človek sta si sorodna navznoter in morda malo manj navzven, a podobni so tudi organizirani pogoji v katerih živita. Podobna je tudi njuna zgodba, le redki njune vrste nosijo življenje, mnogi odpadejo na poti in v primeru piščancev končajo na naših krožnikih. Umetnica je v banalnem našla potencial izjemnosti in odpadek spremenila v gradnik, ki predstavlja brstenje. Posebej zanimivo je, da umetnica reprezentira in ne uporabi resničnega, saj se v tej odločitvi skriva vez z osebnim. Jajčna lupina, ki jo je uporabila, zbrala in ohranila, ustvarja vez z njo v življenjskem obdobju, ko je človek zelo blizu čutenju življenja kot vitalne energije, ki se še ni ustalila v besedo. Maruša Šuštar je tista, ki vzame in daje življenje. Življenja piščancev, življenja otrok.
Gre za umetnico mlajše generacije, ki se je z razstavljanjem slikarskih del že dodobra uveljavila v širšem slovenskem prostoru, v zadnjem času pa področje svojega delovanja razširja tudi na kiparstvo in inštalacijo. »V to me je po svoje potisnila življenjska situacija. Vloga matere me je po rojstvu sina precej zaposlila in me tudi oddaljila od slikarskega ateljeja. Ko se velik del dneva giblješ po kuhinji, poskusiš biti drugače ustvarjalen,« o racionalnih vzgibih za vstop v novo polje umetniškega dela razmišlja Šuštarjeva in dodaja: »Povsem spontano sem v jajčnih lupinicah, v običajnem gospodinjskem odpadku, videla nekaj lepega, in jih začela fotografira- ti, zbirati, čistiti in jih pripravljati za bodočo inštalacijo. Več jih je bilo, več je bilo idej za umetniški projekt.« Marušo privlačijo naravni materiali, navdušila jo je na eni strani krhkost lupine in na drugi strani njena zaključena, popolna oblika. V lupini je videla močan simbolni pomen.
Osrednji del inštalacije je krog jajčnih lupin, ki so postavljene v mivko, kot nekakšna palačinka, ki se proti sredini rahlo dviguje. Na vzpetinici je terarij, v katerem je deset dober teden dni starih živih piščancev, ki so oskrbljeni z vodo, hrano in pod grelnimi aparati. Jajčne lupine s celim delom ‚»rastejo« iz mivke in nam dajejo občutek, kot da so polne. Kot take niso več le odpadek in jih ne moremo kar pohoditi. Gledalca piščančki na sredini vabijo, da jih poboža, a ne more do njih, ker b sicer moral pohoditi lupine oziroma jajca. Lahko bi mi rekli‚ »piščančji« grič dopolnjujejo štiri embalaže za kokošja jajca, v katerih pa so namesto slednjih plastične figurice, ki ponazarjajo fetus, dvanajst tednov starega človeškega zarodka. »S tem vzpostavljam vzporednico med človekom in piščancem. Oba sta namreč živi bitji. Iz oplojenega jajca se izvalijo tudi piščanci«. Umetnica je dodala še ceno kupljenih jajc iz trgovskega centra, s čimer v nas vzbuja vprašanje, ali je taka cena nekega življenja.
Na stenah nas spremljajo še simbolične fotografije, ki v življenjskem ciklu predstavljajo primerjavo med piščancem in človekom, živalskim in človeškim bivanjem. Tako začnemo z nastankom življenja in vesoljnim kaosom, sledijo jajce in maternica, ki sta si podobna v omogočanju razvoja novega bitja, pa do zavrženega piščan- ca in otroka, nezaželenosti obeh, na naslednji fotografiji vidimo delavce za tekočim trakom in kokoši v kletkah in množico nagnetenih kokoši na farmi in vrste vojakov z opranimi možgani. Sledita Indijanec in petelin, ljudje se ločimo po rasah, tudi žival ločimo po pasmi... na zadnji fotografiji je Da Vincijev Uomo vitruviano, ki govori o človeku kot organizmu, ki je zgrajen po idealnih medsebojnih razmerjih in se popolnoma vklaplja v naravo. Likovna kritičarka Petja Grafenauer je med drugim zapisala: »V inštalaciji Maruše Šuštar umetnost zaščiti življenje s svojo izbiro za estetsko, vendar pa to življenje pravzaprav ni veliko vredno in je – in naj ob tem malce zazebe – podobno vašemu. Piščanec in človek sta si podobna navznoter in morda malo manj navzven, a podobne so tudi organizirane razmere, v katerih živita. Podobna je tudi njuna zgodba, le redki njune vrste nosijo življenje, mnogi odpadejo na poti in v primeru piščancev končajo na naših krožnikih. Umetnica je v banalnem našla potencial posebnega. »Želela sem pokazati, kako nizka je cena nekega življenja, naj bo piščančjega ali človeškega« dodaja Maruša Šuštar, ki ima v prihodnje v načrtu še nekaj slikarskih razstav, vedno pa se nagiba tudi h kiparstvu in inštalacijam. Vselej takrat, ko se za to odloča spontano.
Igor Kavčič
Umetniku so danes dane številne možnosti posredovanja občutkov in idej. Morda trenutek, ki omogoča, da ima karkoli potencial, da postane medij, snov ali vsebina umetniškega dela, povzroča zmedo pri vzpostavljanju normativov in stabilizaciji kriterijev po katerih umetniško delo vrednotimo, a pri vizualnem gre še vedno za uspešno kombinacijo forme, vsebine, upoštevanja konteksta umetniškega dela s številnimi razsežnostmi, pri čemer pa seveda vlogo tudi tod dobijo tudi zunanji, delu ekstrinzični dejavniki. Odprtost, ki si jo je umetnost izborila s strateškimi ali agresivnimi bojnimi pohodi v druga področja človeškega delovanja, je vplivala tudi na prakso Maruše Šuštar, ki je v kontekstu materinstva od slike presedlala k instalaciji. Tudi snov je povezana s tematikama materinstva in domačega okolja, saj so izhodišče instalacije v stolpu Škrlovec jajčne lupine, na stotine njih, ki jih je umetnica zbrala v letu dni, jih »počila, umila, spravila, vsako posebej,« skratka do njih gojila odnos, ki ga jajčnim lupinam navadno ne namenjamo. Umetnica je v banalnem našla potencial izjemnosti in odpadek spremenila v gradnik, ki predstavlja brstenje. Posebej zanimivo je, da umetnica reprezentira in ne uporabi resničnega, saj se v tej odločitvi skriva vez z osebnim. Jajčna lupina, ki jo je uporabila, zbrala in ohranila, ustvarja vez z njo v življenjskem obdobju, ko je človek zelo blizu čutenju življenja kot vitalne energije, ki se še ni ustalila v besedo. Maruša Šuštar je tista, ki vzame in daje življenje. Življenja piščancev, življenja otrok.
Življenje je v instalaciji prisotno drugje (tu ni reprezentacije) in zanj je dobro poskrbljeno. Po koncu instalacije se bo vrnilo v vsakdanje tire. Tu je, da se kaže, da se raz-stavlja. Kaže nam središče izbruha življenja, ki je v resnici skrbno varovana skrivnost smrti. Skrivnost spoznamo, če jo pohodimo, a kdo med nami bo uničil tisto, kar lahko postane življenje, da bi se življenju približal. V »Ne hodi!« se skrivata dve prepovedi: ne uničuj krhke lepote umetniškega dela in ne ubijaj.
V instalaciji Maruše Šuštar umetnost zaščiti življenje s svojo izbiro za estetsko, vendar pa to življenje pravzaprav ni veliko vredno in je – in naj ob tem malce zazebe – podobno vašemu. Piščanec in človek sta si sorodna navznoter in morda malo manj navzven, a podobni so tudi organizirani pogoji v katerih živita. Podobna je tudi njuna zgodba, le redki njune vrste nosijo življenje, mnogi odpadejo na poti in v primeru piščancev končajo na naših krožnikih.
Maruša Šuštar vstopa v zgodbo življenja, ki je v vizualnosti sveta že od pradavnine mnogokrat označena s podobo jajca, ikonografijo, ki jo umetnica dobro pozna. Umešča se med tiste avtorje, ki jim je zgodovina teren, na katerem preverjajo svojo prakso. Hkrati pa gre za klic umetnosti po spoštovanju življenja in razumevanju njegove povezanosti na vseh ravneh, od evolutivne do družbeno organizacijske. Kot nekateri piščanci, so le nekateri izmed nas iz pašne reje, večina se mora sprijazniti s hlevsko, mnogi pa celo z baterijsko... Premalo se misli življenje, medtem, ko nam to, dan za dnem polzi iz rok. Ubijanje je z institucionalizacijo postalo nekako manj strašno, dobilo je odvezo, ki jo je včasih, nekoliko manj zlahka, dajala cerkev. Da ne bo pomote, umetnica je odločno proti, piska pa »Za splav!«, a s splavom in evtanazijo kot najbolj upravičenima oblikama, a tudi z vojno, izkoriščanjem, preobremenjenostjo, vsakršnim razvrednotenjem, se ubija in trpi na vseh straneh. O tem je treba govoriti glasno in znova in znova. In kot mi je v e-dopisovanju zapisala umetnica: »kar je nižje, je enako višjemu, in kar je višje, je enako nižjemu, zakaj iz enega izhajajo vsa čudesa.« Ko sem googlala za hermetičnim besedilo Tabule smaragdine, ki jo je ob umetniški raziskavi izbrskala Maruša Šuštar, sem se znašla v svetu alkimije in poznega srednjega veka. Zavedla sem se večnosti vprašanja in številnih bitk, ki še čakajo in se vrnila v zdaj.
Petja Grafenauer
